Marjana Škalič, univ. dipl. psih.

Sem sredi štiridesetih, poročena in mama treh. Leta 1996 sem diplomirala iz psihologije na FF Ljubljana, nato pa opravila pripravništvo kot svetovalna delavka na eni od osnovnih šol v Pomurju, kjer z družino živim. Z možem sva se nato odločila, da bom pustila službo in se nekaj časa posvečala samo družini, v čemer sem nadvse uživala. Zadnja leta sem se izobraževala na področju psihoterapije in pridobivala izkušnje s psihosocialnim svetovanjem, vodenjem skupine za samopomoč in izvajanjem predavanj ter krajših seminarjev za širšo javnost na področju duševnega zdravja in kvalitete življenja. V letu 2016 sem pridobila še certifikat vodje Familylabovih seminarjev.

V letih spremljanja mojih otrok na poti odraščanja mi je najbolj negativno izkušnjo predstavljalo njihovo osnovno šolanje. Bili so odlični učenci, vendar je bila šola zanje neprijetna, niso je marali. O podobnih občutkih slišim tudi od številnih drugih staršev in otrok, najsi gre za tiste z učnimi težavami ali tiste brez njih. Iz dneva v dan, iz leta v leto mi je bilo bolj jasno, da naš javni šolski sistem mnogim otrokom povzroča več škode kot koristi, pravzaprav jih v razvoju ovira. V letu 2015 sem začela pisati blog z naslovom Kje vas čevelj žuli in ustanovila istoimensko Facebook skupino, kjer se družimo podobno misleči, razpravljamo o problemih in možnih rešitvah.

Kakšne bi bile šole, če bi jaz imela čarobno paličico?

• Osnovno usposabljanje za učitelje (pedagoški študijski programi) se temeljito preoblikuje: glavni poudarek se prenese na trening vodstvene in odnosne kompetence, čustvene inteligence, komunikacije, empatije, ter na poznavanje otroške psihologije; podobno kot je to pri usposabljanjih za učitelje in vzgojitelje alternativnih pedagogik.
• Vse šole imajo vrtove, sadovnjake in domače živali, za vse to pa skrbijo učenci pod vodstvom mentorjev. Učijo se tudi pripravljati hrano, čistiti, vzdrževati okolico. Šolski kompleks obsega tudi vsaj eno delavnico, kjer je stalno prisoten kak mojster različnih obrti.
• Šole so zgrajene na trajnostni način.
• Učiteljeva vloga se spremeni iz predavateljske v vlogo mentorja.
• Učni načrt je veliko manj obsežen, projektno zasnovan, okvirno zastavljen in neobvezujoč – prilagodljiv zanimanjem, sposobnostim in posebnostim vsakega učenca, ko si ob pomoči učitelja mentorja sam zastavljanja učne cilje in načrtuje njihovo doseganje. Učenci so aktivni nosilci svojega učnega procesa. Zastavljanju ciljev in spremljanju otrokovega dela so namenjena redna tedenska individualna srečanja učitelja - mentorja in učenca.
• Učni načrt temelji na veščinah, ki naj jih učenci osvojijo v čim večji možni meri, in ne na podatkih, ki jih morajo biti sposobni reproducirati.
• Učitelji in starši delujejo kot tim v korist otroka. Predlogi in pobude staršev so dobrodošli, prav tako lahko starši prihajajo v šolo in opazujejo pouk.
• Opisno in številčno ocenjevanje se opusti in namesto tega uvede izdelavo učenčevega portfolia, sprotno kvalitativno spremljanje napredka. Ko ni več učenja za ocene, šele lahko pride v ospredje pravi smisel in namen učenja.
• Pouk poteka interdisciplinarno, ne več ločeno po predmetih. Učenci iščejo odgovore na vprašanja, ki so si jih sami zastavili. Ni šolskega zvonca, ki bi pouk umetno delil na vnaprej določene časovne enote. Klasičnega urnika torej ni.
• Učenci se veliko učijo zunaj, v naravi, kar ne prinaša le prednosti izkustvenega učenja, ampak je dobro tudi za njihovo splošno zdravje in razvoj, uresničuje pa tudi cilj ekološke ozaveščenosti.
• Velik del pouka poteka v obliki individualnih in skupinskih projektov, kar omogoča praktično učenje socialnih veščin kot so komunikacija, skupinsko delo, reševanje sporov, odločanje, načrtovanje, vrednotenje. V projektih sodelujejo starostno mešane skupine.
• Šolski projekti in delo z nadarjenimi v sedanji obliki se opustijo. Vrednote, ki naj bi jih vsi ti projekti udejanjali, so samoumevno vtkane v šolski vsakdan vseh učencev in zaposlenih.
• Šola ni več prostor, ki otrokom odreka pravico do gibanja in igre, pač pa oboje dejavno spodbuja. Igra omogoča otrokom preizkušanje meja svojih zmogljivosti brez strahu pred neuspehom, raziskovanje, poskušanje novih stvari in tveganje; gradi socialno samozavest in sposobnosti reševanja problemov. Vse to pa so kompetence, ki jih potrebujejo mladi za uspešen vstop v jutrišnji svet.

Na kratko: Šola mora postati prostor pristnih človeških odnosov ter prostor otroške igre, raziskovanja in kreativnosti. Avtoritarnost, togost, vsiljeno učenje in šablonarstvo morata stran za vedno.

Projekt 9 mora gojiti ambicijo, da pripomore k spremembam v celotnem prostoru javnega šolstva naše države.