Ugotovitve prve delavnice "V prvo triletje brez učbenikov"

Za nami je prvo izobraževanje v organizaciji Projekt 9: Navdih za izjemno šolstvo, sedemurna delavnica V prvo triletje brez učbenika, zapolnjena do zadnjega prostega mesta. Delavnico je izvedla mag. Mija Selič, ki že 26 let poučuje angleščino otroke, stare od štiri do deset let.

Zakaj brez učbenikov?

(Pod 'učbenik' je mišljen vsak pisni material, ki ga dobijo otroci, z namenom, da statično rešujejo naloge in sledijo njihovi vsebini; torej tudi delovni zvezki in delovni učbeniki.)

Učbenik ima omejen in fiksen nabor vsebine. Pouk / učenje z uporabo učbenika pred učence ne postavlja raznolikih izzivov, pač pa zgolj tega, da znajo v tekstu poiskati odgovore na vprašanja, ki so zastavljena na koncu poglavja ali jih poda učitelj, da si te odgovore zapomnijo in jih reproducirajo v pisnem ali ustnem preverjanju znanja. Učenje z učbeniki tako ne spodbuja postavljanja vprašanj, iskanja (raznolikih) odgovorov, samostojnega raziskovanja, reševanja problemov, inovativnosti, divergentnega mišljenja... pravzaprav ne spodbuja aktivne vloge učenca nasploh.

Učbenik tudi učitelju predstavlja omejitve. Z učbenikom sta učitelju podana struktura in okvir dela, ni mu treba razmišljati o pomenu nalog in njihovi vlogi pri doseganju ciljev, o smernicah in izhodiščih poučevanja. Večina učbenikov ima tudi že vnaprej pripravljene učne priprave, tako da je vloga učitelja zgolj sledenje napotkom (iz učbenika) ter njihov prenos v razred. Resnici na ljubo, takšno delo ne zahteva nekega večjega intelektualnega napora.

Učbenik dolgoročno naredi učitelja 'otopelega', neživljenjskega, neizvirnega, pasivnega. Ta svoj odnos učitelj nezavedno prenese tudi v razred, kar v učencih izzove naveličanost, nemotiviranost, zdolgočasenost. V želji po spodbujanju interesa učitelj ves čas išče nove učbenike, nove dejavnosti, zanimivosti, ki bi učence pritegnile, a v praksi delujejo le za kratek čas. Med učence se kmalu vrne naveličanost, med učitelje pa frustracija in iskanje novega … in to je začaran krog.

Ljudje potrebujemo izziv, da ostajamo pozorni / dojemljivi. Izziv pa nastane, kadar vemo, kaj želimo doseči (imamo cilj) in imamo možnost, da pot do cilja najdemo sami. To velja tako za učenca kot za učitelja. Če učitelj želi izziv uspešno predstaviti učencem, mora tudi sam imeti nekakšen izziv. Predvsem mora vedeti, kaj želi otrokom predstaviti / jih naučiti (kaj je cilj učenja). Do spoznanja mora učitelj priti sam - za razliko od dosedanje prakse, kjer dela, kar mu narekuje učbenik.

Ljudje se učimo preko različnih kanalov – vidnega, slušnega, gibalnega in še drugih; vsak posameznik se preko določenega kanala (ali dveh) uči bolj učinkovito kot preko ostalih; posredovanje neke vsebine preko več različnih kanalov pa omogoča boljše zapomnjenje. Učenje iz učbenikov ’pokriva’ samo vidni kanal, kar je še dodatna slabost tega načina poučevanja, saj je zaradi natrpanosti vsebin pouk večinoma vezan na obravnavo snovi in reševanje nalog iz učbenika, medtem ko za gibanje, igro, sprostitev ali za pogovor o poteku dela (refleksijo dela) zmanjka časa.

Kaj je bil cilj delavnice?

• Delavnica je bila uvodna, kar pomeni, da smo učiteljem želeli predstaviti drugačen koncept dela v njenih okvirjih:
• Zavedati se, kaj so naša izhodišča in smernice, da lahko oblikujemo smiselne cilje.
• Najti pot k oblikovanju takšnega učnega programa, da bomo vzgojili samoiniciativnega, motiviranega, vedoželjnega učenca s pozitivno samopodobo.
• Najti način dela, ki bo učiteljici / učitelju prinašal veselje, zadovoljstvo in osebno rast, pri otrocih pa vidne rezultate.

Najboljši način dela v praksi je za vsakogar tisti, ki ga odkrije sam s pomočjo poznavanja smernic in izhodišč, je poudarila Mija Selič.

Nekatere smernice za doseganje teh ciljev:

• Otrokova vloga naj bo čim bolj aktivna.
• Učitelj je organizator dela.
• Učitelj ponudi izziv, otrok pa sam postavlja zgornjo mejo svojih zmožnosti oziroma vloženega dela.
• Učne cilje medpredmetno povezujemo. Učne vsebine povežemo v smiselno in koherentno zgodbo, ki teče preko vsega šolskega leta; zgodbo podajamo na raznolike načine, skozi različne komunikacijske kanale in preko raznolikih dejavnosti, s čimer vzdržujemo motivacijo ter poskrbimo za vadbo široke palete socialno – komunikacijskih, gibalnih in drugih veščin – kako poslušati, kako sporočati, kako sodelovati ... Odnosi v skupini so enako pomemben predmet pozornosti kot vsebine učnega načrta.

Nekatera izhodišča

• Hitro in učinkovito učenje je sistematično in ciljno zasnovano.
• Povezovanje informacij v smiselno in koherentno celoto vodi v njihovo razumevanje in dolgotrajno zapomnitev.
• Uspešno učenje je možno le takrat, ko je oseba socialno opismenjena in zna komunicirati.
• Učenje kompleksnejših veščin (na primer poslušanja) zahteva praktično ponavljanje. Vztrajanje pri ponavljanju vedno istih veščin vodi v njihovo trajno usvajanje.

Kaj je socialna pismenost?

Gre za zmožnost posameznika, da v socialnem in delovnem okolju ravna na učinkovit in konstruktiven način, kar še posebej velja za čedalje bolj raznoliko družbo, v kateri živimo, in da, če je to potrebno, razreši nastale konfliktne situacije.

Če podamo praktičen primer: Naučimo se določenih informacij (Sonce je rumeno. Sonce je veliko. Zemlja je majhna.). Naučili smo se jih (iz učbenika) in jih sprejmemo za resnične. S tem človek načeloma lahko živi vse svoje življenje.

Vendar, ljudje smo socialna bitja in prej kot slej naletimo na sogovornika-e, s katerim-i si izmenjujemo informacije. Pogovor nenačrtovano zaide na temo planetov. Sogovorniki imajo enake informacije, morda pridobljene iz drugih virov, a jih posamezniki drugače interpretirajo. (Sonce je majhno, kakor tudi Zemlja. Sonce je rumeno, oranžno in rdeče.) Med pogovorom se informacije in mnenja izmenjujejo, za kar uporabljamo določene socialne in komunikacijske veščine.

Če smo socialno opismenjeni, potem vemo, da so mnenja različna in nismo osebno prizadeti, če nekdo pove svoje mnenje, drugačno od našega. Znamo na vljuden način sprejeti drugačno mnenje, dovolimo, da ga sogovornik izrazi - ga ne prekinjamo, zaničujemo, žalimo - in znamo njegovo mnenje ovrednotiti. (Na osnovi našega znanja in moči sogovornikovega argumenta svoje mnenje spremenimo ali pa zavržemo njihovega: Naše Sonce je v primerjavi z Zemljo veliko, v primerjavi z drugimi sonci pa majhno.) Pri tem nismo agresivni in ne zahtevamo, da sogovornik sprejme naše mnenje. Ker smo socialno opismenjeni, smo sposobni naše znanje nadgraditi, utrditi in si ga posledično bolje zapomniti.

Kaj pa sorodni pojem – komunikacijska pismenost? Če smo komunikacijsko opismenjeni, znamo svoje misli strniti v bistvo, jih strukturirano podati, biti prepričljivi, znati argumentirati in biti avtentični. V nasprotnem primeru le nepovezano in nesmiselno nizamo besede.

Način dela na delavnici

Predavateljica nam je teoretična izhodišča in primere iz njene prakse podajala v kratkih sklopih, katerim je vsakič sledila etapa skupinskega dela, kjer smo v nekaj minutah prediskutirale pravkar slišani koncept ali pa nizale predloge praktičnih dejavnosti v razredu.

Štiriindvajset udeleženk je delalo v skupinah po štiri, na poseben način, ki je izredno uporaben za skupinsko delo učencev. Gre namreč za mnogo višji nivo skupinskega dela kot je doslej največkrat viden – učitelj razdeli otroke v skupine, dodeli temo in se umakne.

Rezultat: največkrat zares dela le en učenec v skupini, ostali se zabavajo / dolgočasijo / ga motijo, posledično ne odnesejo ničesar. S peščico pravih pravil je možno doseči, da so aktivni vsi, delajo hitro in učinkovito - ne zavlačujejo, zraven pa urijo poleg sodelovanja še druge pomembne veščine: počakati, da prideš na vrsto; govori le eden, ostali poslušajo; osredotočenost; upoštevanje navodil.

Vtisi po delavnici

Udeleženke so povedale ali zapisale:

• Zelo zanimivo; voditeljica je bila zelo ciljno naravnana; aktivnost udeleženk in skupinsko delo nam je bilo zelo všeč, zato bomo tak pristop zagotovo veliko uporabljale pri delu v razredu.
• Delo brez učbenika nam je zelo blizu, v prihodnjem šolskem letu bomo definitivno delale na ta način.
• Avtonomnost učitelja je z delovnimi zvezki in učbeniki ubita.
• Spoznala sem, da delo brez učbenika sploh ni tako grozno.
• Spoznala sem, da moram dobro preučiti cilje in šele nato delati LDN.
• Z delom brez učbenika in delovnih zvezkov se razbremenimo balasta in se posvetimo bistvu.
• Brez učbenika delamo že nekaj časa (poučevanje tujega jezika), nad tem smo navdušene in ne bi šle nazaj na stari način; ugotoviti moramo le še, kako prepričati starše, zakaj je tako bolje in da poučevanje brez učbenika ne pomeni, da ’nič ne delamo’.
• Nekatere učiteljice so nekoč že delale brez učbenika, pa so jih razmere prisilile v njegovo uporabo. Sedaj ugotavljajo, da so otroci močno prikrajšani in se vračajo nazaj na delo brez učbenika.
• Nekaj učiteljic je izrazilo, da je bila delavnica malo preveč teoretična, premalo pa so dobile praktičnih idej za v razred.
• Želimo nadgradnjo, več praktičnih primerov.

Vtis predavateljice

Vsi učitelji so praktiki in želijo praktične izkušnje, ki jih nato odnesejo v razred. Praktičnih izkušenj imajo nekateri učitelji zelo veliko in njihove ideje so odlične.

Vendar brez osnov teoretičnega znanja (samostojno postavljanje ciljev na osnovi poznavanja smernic in izhodišč, kar se je pri učiteljih izkazalo kot največji izziv) so praktični primeri lahko povsem neučinkoviti, če jih ne znamo smiselno umestiti v naše delo pri usvajanju ciljev.

Na seminarjih je mogoče dobiti tudi sklop praktičnih vaj, zavitih v neko strukturo, ki se lahko nato prenese v razred. Vendar, ali ni to le drugačen način dela z učbenikom? Kje je tu kreativnost, fleksibilnost in samostojnost učitelja?

Sklep

Pri Projektu 9 smo zelo zadovoljni z izvedbo in odzivom na naš prvi izobraževalni dogodek. Dobili smo zagon za nove podvige.

Trenutno razmišljamo v smeri nadaljevanja in poglabljanja tematike poučevanja brez učbenikov, o delavnici Komunikacija s starši, poletni oddih pa bo gotovo prinesel še kopico drugih idej.

Vabljeni, da izpolnite obrazec Pridruži se – tako boste obveščeni o dogajanju; veseli pa bomo tudi vaših predlogov za izobraževanja in ostalih idej ter pobud. Mi vsi skupaj smo lahko najboljši navdih za izjemno šolstvo.