Znanje za življenje in ocenjevanje

Učni načrti niso preobsežni. Napačen je način njihove implementacije, ko je za celoten učni načrt predvidena prisotnost vseh otrok pri vseh urah pouka. Čeprav je le del ur potreben za poučevanje ter doseganje minimalnih standardov znanj.

Eden naših navdihov je zato iskanje rešitev za implementacijo urnikov za minimalne standarde znanj.

A pri tem trčimo ob naslednji izziv - ocenjevanje.

Vse je odvisno od ocen

Trenutna implementacija učnih načrtov je namreč tesno povezana z ocenjevanjem:

• učitelj se čuti dolžnega predavati (predstaviti) cel učni načrt vsem učencem, čeprav večine predmet mogoče sploh ne zanima več kot v minimalnem obsegu
• učenci se zavedajo, da ocena 2 (zagotavljanje minimalnih standardov) omejuje njihove možnosti vpisa na srednje šole, čeprav ni povezana s tematiko srednje šole (na primer ocena iz geografije vpliva na možnost vpisa na strojno gimnazijo), zato se trudijo za višjo oceno od 2 (preseganje minimalnih standardov)
• učenci so pod psihološkim pritiskom staršev (ali druge družbe) za doseganje višjih ocen pri vseh predmetih

Osebni karton namesto ocenjevanja

Izziv uvajanja takšnega koncepta je torej trenutna naravnanost družbe na ocenjevanje. Ocenjevanje je tako v naši družbi postal nekakšen sistem možnosti prehoda v višji razrede ali šole.

A ta prehod bi bilo mogoče izvesti na drugačen način, z vodenjem individualne evidence doseženih znanj posameznega otroka. Otrok, ki pri nekem predmetu dosega manj znanj, kot jih je zahtevanih za vpis na določeno srednjo šolo, bi lahko ta znanja pridobival tudi v zadnjem letu osnovne šole, če bi si to izrazito želel.

V bistvu osebni karton ne predstavlja bistvene razlike v primerjavi z ocenjevanjem, saj prav tako ponuja natančen uvid v otrokove sposobnosti. Razlika je le v tem, da je ta uvid bolj natančen in manj posplošen. Hkrati lahko jasno nakazuje na izjemne sposobnosti, ki lahko bistveno bolj koristijo pri ocenah srednjih šol, ali je otrok primeren za njihovo šolo.