Stres, izgorevanje in ukvarjanje z birokracijo učitelje pritiskajo na rob zmogljivosti.
Nezadovoljstvo učiteljev z vsakim letom narašča, saj je pritisk obsega dela, birokracije in zahtev različnih deležnikov previsok. Tako se zmanjšuje tudi zadovoljstvo z delom ter kvaliteta poučevanja.
Obsežnejšo raziskavo o tem je leta 2009 za SVIZ opravil dr. Branko Slivar. Stres učiteljev ima pri nas podobne razsežnosti kot v drugih razvitih državah.
Vzroki stresa pri učiteljih
Dr. Slivar je v raziskavi identificiral naslednje povzročitelje stresa:
- težavni starši (konflikti s starši; pomanjkanje podpore staršev, ko gre za vprašanja discipline pri učencih)
- trpinčenje (neustrezna komunikacija z učenci in njihovimi starši, s sodelavci in z vodstvom oziroma različni psihični pritiski z navedenih strani, javna kritika, pogosto kritiziranje s strani vodstva)
- organizacija in vodenje šole (toga in hierarhična organiziranost, učitelji nimajo vpliva na odločitve vodstva, neupoštevanje njihovih mnenj in pobud, preveč učencev v razredih, slabo pripravljeni in slabo vodeni sestanki, neizvajanje sankcij proti kršiteljem šolskega reda, vodenje postopka za vzgojne ukrepe)
- vedenje učencev (nesramnost do učiteljev, nemotiviranost za učenje, motenje pouka, vandalizem)
- izvajanje pouka (ocenjevanje znanja, doseganje učnih ciljev, predelati v UN opredeljeno snov)
- in drugi vzroki.
Največ stresa izhaja iz dejavnika staršev: ti bodisi izsiljujejo učitelja za višjo oceno, prelagajo reševanje vzgojnih problemov na šolo, pogosto se ne strinjajo in ne podpirajo učiteljevih vzgojnih ukrepov, ampak dajejo kljub objektivnim dejstvom o neprimernem vedenju otroka v šoli oz. pri pouku, aktivno (pogosto nekritično) podporo svojemu otroku.
Spremenjene zahteve poklica
Poklic učitelja se je v času interneta zelo spremenil. Izgubil se je nekdanji pomen učitelja kot edinega vira znanja, saj je znanje postalo lahko dosegljivo; s tem se tudi predavateljska vloga učitelja spreminja v vlogo mentorja, ki učencu pomaga pri zastavljanju in doseganju ciljev, usmerja, spremlja, navdihuje...
S tem postaja ta vloga bolj aktivna, sam poklic pa bolj zapleten in zahteven kot nekoč; zahteva bolj kakovostno znanje, več fleksibilnosti, inovativnosti, kreativnosti in ostalih kompetenc.
Pomanjkanje kompetenc
Navedeni dejavniki stresa že sami po sebi nakazujejo, da so učitelji in ravnatelji nezadostno opremljeni z določenimi kompetencami in veščinami, ki jih za opravljanje njihovega poslanstva zahteva današnji čas; to so zlasti vodstvena in odnosna kompetenca ter veščine komunikacije.
Večja suverenost, samozavest in samospoštovanje ter boljše poznavanje psihološko-razvojnih značilnosti otrok bi jim prav tako pomagale pri obvladovanju izzivov, ki sedaj predstavljajo stres: dialog s kritičnimi in zahtevnimi starši, vzpostavljanje sodelovalne, spoštljive klime v razredih, v kolektivih in v vsej ustanovi, postavljanje in zaščita lastnih osebnih mej...
Pritoževanje nad neodgovornimi starši, ki v šolo pošiljajo nevzgojene otroke, pa mora zamenjati suverena usposobljenost vseh pedagoških delavcev, da staršem korektno in spoštljivo svetujejo glede vzgoje otrok; ter da odločno postavijo meje staršem, ki se v prostorih šole vedejo neprimerno.
Potreba po sodobnejših znanjih
V šolstvu še vedno vlada behavioristična paradigma uravnavanja vedenja z nagrajevanjem in kaznovanjem, kljub temu da sodobne vede o človeškem vedenju in odnosih že nekaj desetletij opozarjajo o neustreznosti te paradigme. Kaznovanje ne prinaša nobenih pozitivnih rezultatov, prav tako je sporno nagrajevanje, ki pomeni zunanjo motivacijo, ta pa je manj ustrezna kot notranja.
To pomeni, da moramo pri otrocih ohranjati in spodbujati pristno veselje do učenja, ne pa učenja povezovati s prisilo, grožnjami, kaznimi, niti z nagradami – pravo učenje je nagrajujoče samo po sebi. Možnost za to nastopi šele takrat, ko otrok lahko aktivno soodloča o svojem učnem procesu.
Najboljše sodobne šole po svetu delajo tako, prav tako pa so z ustreznim pristopom in vodstvom odraslih odpravile tudi probleme discipline, nespoštovanja in nasilja.
Če hočemo, da bodo tudi v Sloveniji tako otroci kot učitelji radi hodili v šolo (in to hočemo!), moramo iti po poti teh šol. Nekaj je predstavljenih na naslednjih povezavah:
Tudi v Sloveniji imamo pozitivne zglede. En od njih je opisan tukaj:
Opazovanje pouka v montessori šoli
Za stopanje po takšni poti so seveda potrebna drugačna, sodobnejša znanja in veščine, kot jih nudi sedanji študij pedagoških smeri. Znaten del teoretičnih vsebin se mora umakniti in narediti prostor za poglobljen trening omenjenih veščin in kompetenc.
Poznavanje vsebine šolskega predmeta nima toliko teže kot pa osebnostni razvoj in trening kompetenc bodočih učiteljev. V njihovem usposabljanju morajo sodelovati najboljši državni in mednarodni strokovnjaki za otroško in družinsko psihologijo, družinsko terapijo, komunikacijo, vodenje in različne mehke veščine.