Starš in povezovalec zamisli.
Med branjem letnega načrta osnovne šole, v katero je vpisan moj sin, sem neizogibno prepoznaval vzorce organizacijskih inercij sodobne družbe. Institucija, vpeta med zahteve njenih uporabnikov, nadzornih organov, birokracije, medijev, pravne države, sposobnosti zaposlenih in grobo prefiltriranih vizij Evropske unije.
"Sprejemljiv" načrt
Pravzaprav sem srečen, da otrok hodi v organizirano šolo, med tem ko prevelik del otrok sveta žal tega še nima. In letni načrt je rezultat civiliziranega razmišljanja ter pristopa k delu.
A žal je povsem jasno, da je to le zagotavljanje minimalnih standardov. Takšnih, ki minimalizirajo odgovornost v primeru napak, težav ali tožb.
Seja sveta staršev ponudi ponovno refleksijo prebranega. Ravnateljica se lepo potrudi držati našo pozornost na načrtu in v okviru predvidenih časovnih terminov izpeljati sejo z minimalnimim stresom. Izkušena, spretna v delu s starši.
Nimam kaj zameriti, na predloge se odzove sprejemljivo. Se strinja, a zaveda, da nismo niti vsi prisotni starši istega mnenja. Več odmorov zunaj? Seveda, a takoj sta dva starša proti, ker bi se s tem podaljšal pouk?
Pravzaprav je letni načrt povprečje sprejemljivega za vse vpletene. Uravnilovka.
Kainotofobia
Med vrsticami občasno tipam pri starših, učiteljicah in strokovnih sodelavcih. Kaj menijo o Khanovi akademiji, finskih izkušnjah, Montessori ali Waldorfskih principih?
Ah, to ni za nas. Kar deluje drugje, ne moreš kar tako prenesti v našo kulturo. Tam je drugače. Oni na tem delajo že desetletja. Pri nas to ne bi šlo.
V teh odgovorih se odlično znajdem. Klasični izgovori vsake organizacije, ko skušaš uvajati nov izdelek ali proces. Izhajajo iz kainotofobie.
Spremembe rabijo čas
Na nek način se strinjam. Vsaj polovica osebja ni pripravljena na te moderne pristope k učenju. Podobno kot vsaj polovica leta 2000 ni želela uporabljati elektronske pošte. Vsaj polovica jih leta 2010 ni bila na Facebooku.
A to ne pomeni, da tistega, kar deluje drugje, ne moremo imeti pri nas čez 3 leta. Ali 6, ali 9 let. Le uvajati moramo začeti danes, če želimo takrat to imeti.
Skrajni čas
Zdaj je skrajni čas, da to začnemo uvajati. Pomagamo tistim, ki so že začeli. Slovenija je majhna, pestra država neštetih zamisli in aktivnosti. Marsikateri učitelj si več ne želi ocenjevanj, ker se zaveda nesmiselnosti tega početja. Številni bi takoj zamenjali predmetno učenje za projektno. Mislim, da je le malo pristašev sedanjega sistema vpisovanja na srednje šole, ki zgolj prisiljuje učitelje k zaključevanju višjih ocen, da ne bi komu vzeli življenjske priložnosti.
Veliko nas je, ki mislimo enako, ne glede na to, v kateri vlogi smo. In čas je, da se povežemo in pospešimo neizogibne izboljšave. Vplivamo na naše sodelavce, prijatelje ali znance.
O meni?
Ob mislih zgoraj, ki definirajo moje delovanje v Projektu 9, sem še lastnik in direktor podjetja Kainoto.
Magister ekonomije in poslovnih ved, programer, fotograf in aktiven član različnih društev ter Slovenske filantropije.