Eden največjih paradoksov sedanjega sistema ocenjevanja je morebiti prav v kontinuiranem večkratnem (sprotnem) izvajanju ocenjevanja in delitvi usvojenega znanja na kategorije, ki jih ni mogoče realno pravilno in pravično vrednotiti.
Pojasnilo
Večstopenjsko ocenjevanje
V osnovi je dejansko možno le, da neko določeno znanje usvojimo ali ne. Torej, znamo sešteti 1+1 ali ne znamo. Kljub temu obstoječi sistemi ocenjevanja temeljijo na podajanju ocen stopnje znanja:
Te stopnje se določajo s testiranjem, ki ga opravi učitelj s pisnimi ali ustnimi vprašanji ter odgovori učencev na določen sklop znanj. Za pozitivno oceno (2 v osnovni šoli) se pričakuje, da bo učenec pravilno odgovoril na vprašanja, ki zajemajo vsebine, določene kot minimalni standard pri posamičnem predmetu.
Višje stopnje (od 2 do 5) učitelj določi glede na bolj ali manj ohlapne kriterije.
Kontinuirano ocenjevanje
Iz sistemskega vidika je pomembna le končna ocena pri predmetu, ki se upošteva kot kriterij za vpis na srednje šole ali pri raziskovanju v šolstvu. A skozi prakso se je uveljavilo ter celo v pravilnik o ocenjevanju vneslo kontinuirano ocenjevanje. To pomeni, da se tekom konferenčnega obdobja večkrat izvede preverjanje ter ocenjevanje znanja.
Težave večstopenjskega kontinuiranega ocenjevanja
Obremenitev učnega procesa
Kontinuirano ocenjevanje zahteva od učiteljev nenehno pripravo testov, izvajanje in preverjanje (ocenjevanje). Za ta namen se porabi veliko ur, ki bi lahko bile koristneje porabljene z dejanskim poučevanjem, mentoriranjem in drugimi učnimi metodami.
Povprečje ocen ni dejansko znanje
Trenutno sistem temelji na končnem izračunu ocene kot povprečju ocen, ki jih učenec doseže na posamičnih testih tekom konferenčnega obdobja. Še posebej, ko se znanje tekom konference nadgrajuje (recimo pri matematiki), je to povsem nerealno, saj je končno znanje bistveno višje. V kasnejših obdobjih konference namreč učenec obnavlja in utrjuje tudi začetna znanja. Skladno s tem bi verjetno ponovitev testa iz začetka konference pomenila višjo oceno.
Enako velja obratno, da lahko učenec v kasnejših delih konference povsem pozabi prvotno pridobljena znanja, še posebej, kadar ta niso neposredno povezana. Končna ocena 5 je tako lahko povsem neprimerna, saj je učenec že pozabil znanja iz začetka konference.
Motivacija za doseganje ocen, ne znanja
Številne raziskave potrjujejo, da se pri učencih skozi nenehno ocenjevanje oblikuje vzorec vedenja, ki temelji na doseganju višjih ocen. Za ta namen se pripravijo na test in predvsem pridobivajo od učitelja informacije o tem, kaj jim je pomembno. Kakršnokoli dodatno raziskovanje vsebin se jim ne zdi pomembno, saj ne vodi k višji oceni.
Alternativne možnosti
Sprotna samoevalvacija in skupna zaključna ocena
Popolna odprava ocenjevanja