Enostavno vprašanje, ki poenoti nasprotne bregove.
Na drugi seji Sveta zavoda me je skoraj 2 uri begala preprosta misel - zakaj tukaj izvoljeni predstavniki učiteljev, občine in staršev dolge ure razpravljamo o nedolžnih malenkostih? Premik manjšega obsega sredstev iz ene postavke finančnega načrta na drugo. Odločitve, ki jih mora suvereno in samostojno sprejemati vsak ravnatelj in zato nikakor ne rabi najvišjega organa šole.
Zavrela kri zaradi nujnih odločitev
Na vmesni dopisni seji se je po elektronski pošti vsul plaz neprijetnih besed zaradi nujne odločitve vodstva, ki je bila povsem logična in dobra. Med starši in učitelji je bilo napeto. Vsaka tematika se je odpirala previdno, z izbranimi besedami, razvlečeno in hkrati na trenutke ostro ter karajoče.
Cilj: delo za boljšo šolo
Med razpravami sem bral zapisnik prve seje, na kateri smo člani Sveta zavoda zapisali, da bomo v tem mandatu delali za boljšo šolo.
A po številnih izjavah na seji je bilo očitno, da je po mnenju učiteljev šola dobra. Če je temu tako, zakaj smo si potem postavili za cilj, da bi bila boljša?
Po izjavah staršev šola ni tako dobra, da ne bi mogla biti boljša. A kljub temu, naši predlogi izboljšav niso delovali smiselno, ali so bili preohlapni, slabo artikulirani.
Zakaj se torej ne pogovarjamo o tem?
Zato sem se nekje med sejo odločil, da se oglasim le enkrat in pod točko razno podam predlog: na naslednji seji člani Sveta zavoda predstavimo, kakšna je naša vizija šole ob koncu mandata in kaj lahko sami k temu prispevamo.
Tretja seja
Za razliko od prve seje je celotna tretja seja potekala veliko bolj sproščeno. V največji meri, ker smo starši stopili korak nazaj in podrobnostim nismo posvetili toliko pozornosti. Potrjevali smo letne dokumente in sklepčnost je bila odlična.
Pod točko razno, zadnjih 30 minut, je bilo posvečenih predlogu iz prejšnje seje. Kot predlagatelj sem začel: Moja vizija je, da bodo ob koncu mandata finski mediji pisali o naši šoli. Po prvem izrazu nejeverja, ali sem res izrekel te besede, je sledil upravičen smeh.
Izjava je sicer bila mišljena resno, a sem raje zavil v bolj realne vode, saj sem želel slišati druge predloge. :)
Vsi bi izboljšave
Tako ali drugače je po 20 minutah, ko smo v krogu izmenjali mnenja, postalo jasno, da imamo vsi željo, da bi nekaj bilo bolje. In z vsemi predlogi ter razmišljanji smo se lahko strinjali. Vzdušje je iz nasprotovanj prešlo v sočutje.
Iz utrujenosti v navdih za doseganje nečesega posebnega.
Naslednji izziv je vsekakor obdržati ta navdih.