Sami konji in bedaki
Tako te dni starše označujejo predvsem učitelji. Učitelje s temi izrazi označujejo predvsem starši. Ministrstvo in strokovne institucije tako imenujemo kar starši in učitelji skupaj.
Le med nami jih ni
A vendar te dni starši ne vpijemo o slabih starših. Združenja učiteljev ne vpijejo o slabih učiteljih. Ministrstvo ne vpije o slabih sodelavcih. Pedagoški strokovnjaki ne vpijejo o slabih kolegih.
Edina slabost, ki jo v tem času priznamo, je slabost drugih. Skupna značilnost tega obdobja je nikakršna samokritičnost.
Zakaj?
Da bi to razumeli, se morate postaviti v vlogo izvoljenega vodje.
Ali naj ravnatelj javno prizna, da ima tudi slabe učitelje v kolektivu? Minister, da ima nekaj slabih sodelavcev na ministrstvu? Združenje učiteljev, da ima slabe učitelje? Strokovnjaki pedagogi, ki si med seboj delijo točke za znanstveno napredovanje, da so med njimi slabi strokovnjaki? Predsednik aktiva svetov staršev, da je med starši nekaj slabih staršev?
V trenutku, ko vodja to naredi, se vsuje plaz. Takšen, ki lahko odnese njegov položaj in vlogo. Lažje je očitati drugim, da so
nekompetentni:
- Ministrstvo je daleč od učilnice in šole, zato ni kompetentno za razvojne naloge.
- Starši nismo pedagogi, zato popolnoma nekompetentno razpravljamo o izobraževanju naših otrok.
- Učitelji niso nikoli videli prakse, zato nekompetentno učijo stvari na neživljenjski način.
- Strokovnjaki zazrti le v pridobivanje akademskih točk nekompetentno razvijajo učne načrte.
A bi bilo bolje kako drugače?
Odgovor najbrž vemo le konji in bedaki. Tisti, ki v drugih vidimo kompetentne sogovornike in z zdravo mero razuma pri sebi iščemo potenciale za izboljšave.