Zakaj e-učbenikov nihče ne »lajka«?

Nalijmo si čistega vina.

Preden se lotim pojasnjevanja, zakaj e-učbeniki v klasični obliki niti malo ne doprinesejo k razvoju e-izobraževanja, je smiselno preleteti značilnosti tako zasnovanega izobraževalnega procesa.

E-izobraževanje namreč izhaja iz šolanja na daljavo in kot že samo ime pove, je glavna značilnost slednjega prostorska ločenost učitelja in učenca.

Začelo se je kot dopisovanje med učiteljem in učencem, prvi razcvet pa doživelo z razvojem radia in televizije, ki sta bistveno olajšala prenos učne snovi. E-izobraževanje je nadgradnja utečenega načina izobraževanja in večjo spremembo prinaša zgolj na področju prenosa vsebin.

Šolanje na daljavo stvar odraslih

Potreba po dopolnjevanju in širjenju lastnega znanja ter kompetenc je obstajala že od nekdaj.

Seveda so jo pogosteje izkusili odrasli, ki so se znašli v slepi ulici bodisi pri svojem delu bodisi pri iskanju zaposlitve, včasih v svojem povsem zasebnem življenju.

Ker so predstavljali ključne stranke, se je temu prilagajala priprava ustreznih gradiv. Odrasli
namreč ne potrebujejo dodatne motivacije niti pretirano zanimivih vsebin. Želijo le konkretno, uporabno in nazorno gradivo, s katerim bodo v najkrajšem možnem času prišli do želenega znanja.

Šolanje na daljavo se je redkeje uporabljalo v šolstvu in ker so ti učenci predstavljali manjšino, se z njimi ni nihče pretirano ubadal.

Rojstvo e-izobraževanja

Bolj kot se je staro tisočletje prevešalo v novo, večja pozornost se je namenjala spletu.

Najprej so gospodinjstva preplavili zadovoljivo sposobni računalniki, kmalu je sledila splošna uporaba svetovnega spleta, ki ni zaobšel mladih, saj so z veseljem sprejemali novodobne poslastice in z lahkoto sledili vse hitrejšemu razvoju.

Na splet se prestavi šolanje na daljavo, se preimenuje v e-izobraževanje in izkoristi vse kanale (multimedija, videokonference, klepetalnice ...).

Znanje je na dosegu roke oz. miške.

Mi bi e-poučevali, a nimamo e-gradiv

Nekje okoli leta 2010 je slovensko izobraževalno sfero preplavil val e-izobraževalne propagande. Šole so dobivale vse potrebne pripomočke.

Svoje učitelje so lahko vključile v projekt E-kompetentni učitelj, kjer so se v obliki delavnic seznanjali z uporabo pridobljenih i-gračk in izdelavo enostavnih e-gradiv. Za vsem skupaj je stala nekakšna kolektivna ideja, da bi si učitelji e-gradiva medsebojno izmenjevali, a večjega učinka ni bilo.

Brez e-gradiv je zanimanje s strani učiteljev precej usahnilo.

Luč sveta ugledajo e-učbeniki

Nalijmo si čistega vina: učenci, ki bi prostovoljno in z zanimanjem posegali po učbenikih, so ... No, nekaj jih verjetno je. Vsi ostali najdejo inovativnejše načine uporabe teh papirnatih prenosnikov znanja.

Medtem ko se mladi zabavajo ob neštetih umetelno montiranih posnetkih, animacijah in visoko dovršenih igricah, na socialnih omrežjih delijo slike, ki jih polprofesionalno obdela vsak telefon, za vrhunec e-gradiv pri nas veljajo ... E-učbeniki.


iUčbenik

Tukaj si moramo zastaviti nekaj ključnih vprašanj:

  • Zakaj bi drug medij kakorkoli doprinesel k priljubljenosti učbenika?
  • Zakaj bi učenec kar naenkrat ugotovil, da je skoraj identičen način predstavitve podatkov na spletu privlačnejši?
  • Ker namesto obkroževanja klika in odgovore natipka? Pogleda video in posluša posnetek?

To lahko namreč že počne z učbeniki, ki imajo priloženo zgoščenko s posnetki. Ni potrebno posebej poudarjati, da je zasnova dostopnih e-gradiv precej zgrešila smer.

Mladi so zahtevne stranke

Če želimo kot učitelji e-izobraževanje učinkovito vključiti v izobraževalni proces, si moramo najprej zastaviti dve vprašanji:

  • Zakaj bo učenec posegel po izobraževalni vsebini izven pouka?
  • V kakšni obliki mu bo predstavljena vsebina najbolj v pomoč?

Ne glede na vzrok iz prvega vprašanja (domača naloga, referat, preizkus znanja, domače branje, lasten interes ...) je odgovor na drugo vprašanje jasen: učenec bo posegel po sredstvu, ki mu bo na zanimiv, enostaven in strnjen način prineslo potrebne podatke.

Sklepanje, da bosta to najprej video ali infografična predstavitev in nazadnje spletna stran z
obširnim besedilom, verjetno ni daleč od resnice.

Odgovor je torej na dlani. Trmasto vztrajanje pri uveljavljenem (e-gradiva v obliki učbenikov/delovnih zvezkov, oblikovno šibki kvizi ipd.) je potrata na vseh področjih. To so rigidna in nezanimiva orodja, ki še najbolj zaostajajo na področju medsebojne komunikacije in dajanja povratnih informacij.

Potrebna je preusmeritev v izdelavo krajših in enostavnejših e-gradiv, ki nastopajo kot posamezne celote na enem mestu.