Ali izkoriščamo vse druge možnosti?
Delo učiteljev je vsako leto težje. Mislim, da se s to trditvijo strinjamo vsi (učitelji).
Razlogi za takšno stanje so različni. Z večinskega stališča učiteljev, so odgovorni starši in nezainteresirani in ne-socializirani otroci. Z večinskega stališča staršev je odgovorna šola in slabi učitelji. Z vidika večine otrok …?
Jih sploh kdo vpraša? So zadovoljni? Radi hodijo v šolo? Kaj jih posebej zanima? Kaj želijo pri pouku delati? Na kakšen način bi želeli delati pri pouku?
Seveda, nič ni črno-belo. Vemo, da obstajajo dobri in slabi učitelji in vemo, da obstajajo tečni in odgovorni starši. In vemo, da obstajajo agresivni, naveličani, razvajeni, ne-socializirani, prijetni, delovni, prijazni in motivirani otroci.
Vemo tudi, da je obnašanje otrok posledica vzgoje/okolja.
V prvi razred vstopi gruča šestletnikov, s pestrostjo značajev in različno manifestacijo vzgoje, za kar niso učitelji popolnoma nič odgovorni. To je paket, ki ga dobimo in z njim živimo in delamo.
»Kdaj bomo zopet dobili kakšen razred normalnih otrok?« mi odmeva glas učitelja-ice, ki sem ga nedavno slišala.
In, kaj pravzaprav je normalno? Navadno tisto, kar je večinsko.
Paket normalnega v preteklosti
Večina prebivalstva še ni polno pismena, ljudje niso globalno povezani, informacije se prenašajo večinoma ustno (pogovori, druženja v krogu družine ali skupnosti) prek tistih, ki znajo brati. Otroci, vajeni poslušanja, komuniciranja, medsebojnega sodelovanja (skupne igre) ter fizično razgibani (dovolj gibanja), so v razredu poslušni, ubogljivi, mirni, željni novih informacij/znanja. Učitelj je intelektualec, je simbol učenosti.
Potreba otroka ob vstopu v šolo: učenje osnovnih informacij (zapis, informacije o svetu).
Delo učitelja ob vstopu otroka v šolo: posredovanje znanja/informacij.
Kako poteka delo? S tablo in zvezkom. Z lastno organizacijo dela. Učbeniki so redki. Delovnih zvezkov ni. Sodelovanje med vrstniki je spontano, saj so takšnega načina vajeni.
Delo učenca: Poslušanje razlage in sedenje v klopeh. Statičnost pouka in pasivnost otroka nista (preveč?) problematična. Učenje informacij je izziv, saj je učitelj njihov edini vir.
Interes učenca: v šoli spozna nekaj, česar še ni vedel/slišal/videl. Je zainteresiran, motiviran.
Delo starša: Lastna služba, šola je otrokova skrb.
Status učitelja: spoštovana osebnost. Učitelj nudi otrokom, kar potrebujejo in česar se ne da dobiti drugje.
Današnji normalni paket
Večina prebivalstva je zadovoljivo pismena in globalno povezana. Informacije so na dosegu klika. Družinsko življenje (kolikor ga je) se vrti okoli sprejemanja informacij prek TV, brskanja po spletu in 'lajkanja' komentarjev na socialnih omrežjih. Medsebojna komunikacija je omejena na enozložnice, zato poslušanje ni zahtevno. Za branje knjig skorajda ni časa.
Otroci, nevajeni poslušanja, naveličani, frustrirani zaradi konstantnega bombardiranja z informacijami, odtujeni od socialnega življenja, statični (ni dovolj gibanja), so v šoli nemirni, agresivni, hiperaktivni. Zaradi dostopnosti informacij in vsakodnevnega stika z zapisom / črkami, večina otrok ob vstopu v šolo črke že pozna, ne znajo pa brati / razumeti besedil / poiskati informacij.
Potreba otroka v prvem triletju (dobiti tisto, česar nima): sprejetost v družbo vrstnikov, sposobnost poslušanja, gibanje, lastna aktivna vloga - izzivi, ki mu omogočijo razvoj divergentnega mišljenja, kreativnosti, vzpodbujanje domišljije, sposobnost iskanja / sprejemanja in podajanja informacij (komunikacija v širšem smislu), ipd.
Delo učitelja (prvo triletje): posredovanje znanja / informacij učencem; učenje črk, zapisa, številk, podatkov iz sveta narave in družbe … izpolnjevanje birokracije šolskega sistema, posredovanje informacij staršem, da otroci vedo, katero snov se je potrebno naučiti. Program dela (letni načrt), priprave in naloge so na voljo že narejene (založbe).
Kako poteka delo? Večino časa sedeče - statično, reševanje nalog v delovnih zvezkih - vstavljanje, sledenje, barvanje. Učenje črk in številk (branja in računanja) prek triletnega opismenjevanja, učenje branja z razumevanjem (definicija je od učitelja do učitelja različna).
Delo učenca: sedenje v klopeh 5 do 6 ur. Poslušanje razlage, zapis, barvanje, sledenje … v delovnih zvezkih. Ker v prostem času ni dovolj gibanja, je statičnost pouka in pasivnost otroka v šoli problematična (nemirnost, hiperaktivnost). Učenje informacij ni v izziv - tega je dovolj že na klik, možgane večinoma uporabljajo za pomnjenje podatkov. V šoli so večino časa pasivni poslušalci, osredotočeni na lastno delo. Pravega sodelovanja med vrstniki ni, tudi če jim je ponujeno, saj ga niso vajeni. Odtujenost se izraža z nemirom in / ali agresivnostjo. Premalo izzivov, nevajenost poslušati ter 'razvajenost' (potreba po stalnem razvedrilu) vodi v naveličanost / demotiviranost in motenje pouka.
Delo starša: Lastna služba, opravljanje šolskih dolžnosti otroka (pregled DN, pridobivanje informacij od učitelja, ker jih otrok 'ne sliši', pomoč pri učenju doma, ipd.).
Status učitelja (na osnovi besed/ opazk, izgovorjenih s strani staršev): nerazgledana, nesposobna, hitro užaljena, nesamozavestna, neprofesionalna, osebnostno nezrela oseba.
Od zgoraj omenjenega je nekaj zagotovo res: delo učitelja se iz preteklosti do danes ni kaj bistveno spremenilo, razen neskončne dodatne birokracije, ki jo mora opravljati. Potrebe otrok, na drugi strani, pa so povsem drugačne.
So vas kdaj prešinile spodnje misli?
- Otrokom ponujamo vedno nove in nove dejavnosti, a so takoj naveličani, ne znajo vztrajati.
- Zaradi izčrpanosti in birokratskih obveznosti, ki nam vzamejo toliko časa, iščemo bližnjice - učbenike in delovne zvezke, ki nam ponujajo vse že pripravljeno, da prihranimo malce časa zase.
- Predajamo se za tuje otroke, v zahvalo pa dobimo pritoževanja s strani staršev in otrok in vsesplošen prezir.
- Službene obveznosti delamo pozno v noč … pa nam očitajo, da nič ne delamo? Da imamo počitnice 2 meseca?
Ste kdaj razmišljali o spodnjih vprašanjih?
- Kakšen je RESNIČEN EFEKT mojega vloženega truda?
- Kaj bi RESNIČNO potrebovali otroci, če jim le znamo pravilno prisluhniti?
- Kaj, če postavim ostro mejo med svojim delom, staršem in učencem in odločno rečem 'Ne!', ko je to potrebno?
- Kaj, če bi otroci bili nagrajeni za dosežen cilj?
- Kaj, če bi otroke naučili sodelovanja? Skozi prakso, ne s pridigo in razlago? (Malo bolj resno vključili v pouk tudi socialne cilje.)
- Kaj, če ne bi učni načrt (odrasli) določal, kaj / koliko otroci zmorejo in česa ne in jim ponudimo večji izziv?
Morda rešitev ni v učbeniku in v neskončnih količinah vložene energije, temveč v drugače oblikovanem pouku? To, da veliko delamo, še ni zagotovilo, da smo tudi uspešni (Sizif je bil izjemno marljiv!).
Ste pripravljeni na iskanje rešitev?
Zgodnje učenje tujega jezika je na drugače oblikovanem pouku že naredilo prve korake. Če želite sodelovati v aktivnostih, kako oblikovati pouk brez učbenika, se nam pridružite.
Iskali bomo paralele med poukom tujega jezika in temeljnim programom ter iskali rešitve, kako približati pouk potrebam in izzivom otroka.
Brez učbenika, seveda. :)