Ne, nikakor nisem nikoli uživala v ocenjevanju. To je najbolj stresen del mojega dela. Najprej moram kot učitelj upoštevati en kup pravil pri nalogah, narediti kup dokumentacije - upoštevati standarde znanja, učni načrt, taksonomije znanja, zahtevnost nalog, razporeditev nalog in še kaj. Ko ocenjujem sem vedno pod stresom, saj moram biti pravična in upoštevati vse možne vidike ocenjevanja, na koncu pa sem kljub temu včasih deležna napadov s strani staršev, ker delam tisto, kar od mene pričakujejo učni načrti in zakonodaja. (Janja, učiteljica)
Slabosti ocenjevanja
Stres
V družbi lahko najdemo manjšino, ki ji ocenjevanje ne predstavlja stresa. Ali so se navadili sprejemati ocene kot nujni del življenja, so dovolj flegmatični, ali preprosto ne vidijo pomembnosti v tem. A za večino družbe je ocenjevanje stres.
V prvi vrsti seveda za učence. Ocena vpliva na njihovo samopodobo ter na odnose doma. Starši bodo glede na višino ocene dobre ali slabe volje. Nasmeh ali jeza ter razočaranje. Najhujša stvar, razočaranje staršev, ker sem dobil 3 namesto 5 iz njihovega priljubljenega predmeta.
Stres učiteljev je prikazan v izjavi na začetku. Ko se pogovarjam z učitelji, vedno slišim podobno. Zavedajo se, da so nekateri učenci zelo zavzeti in med poukom odlično sledijo, obvladajo snov. Na dan, ko je test, so mogoče nekoliko oboleli, imajo tremo ali druge težave. Kako naj jih ocenijo? Če jim dajo višjo oceno, kako bodo reagirali drugi učenci?
Starši se zavedamo, da bo od ocene odvisno:
- kako bodo otroka zaznavali drugi učitelji in na kasnejših stopnjah izobraževanja
- kakšen izbor srednjih šol bodo imeli na izbiro za vpis
- kakšne poklicne in karierne možnosti bodo imeli
- kako bo kariera vplivala na njihovo življenje
Doseženi uspehi učencev se statistično preračunavajo in kot ogledalo nekega dne v obsežnem poročilu pridrvijo na mizo ministra za izobraževanje. So v njegovem obdobju povprečne ocene narasle ali padle? So na mednarodnih primerjalnih testih naši učenci slabši ali boljši? Kje so napredovali? Katere rezultate bomo prikazali medijem in vsej širni javnosti? Kako bo moje delo ocenjeno v zgodovinskih zapisih ministrstva?
Tako ali drugače je za vse - učence, starše, učitelje, ravnatelje, ministre - ocenjevanje stres.
Demotivacija za učenje
Učenci morajo nenehno ugibati, kaj bi učitelji radi slišali od njih, da bi jim ustregli, saj hočejo dobre ocene. In potem se učitelji pritožujejo čez učence, da se učijo samo za ocene! (Dušan Rutar)
Ena največjih napak ocenjevanja je odlično zapisana v zgornji ugotovitvi. Učenci skozi šolanje spoznajo, da se od njih pričakuje čim višja ocena. Višjo oceno lahko dosežejo na različne načine:
- dejansko učenje
- pregledovanje testnih vprašanj in priprava na pravilno odgovarjanje
- goljufanje med preverjanji znanja
- pritisk staršev na učitelje
Pri predmetih, ki so jim blizu, je verjetno prisotna določena mera dejanskega učenja. Pri drugih predmetih je bistveno verjetnejša vsaka druga metoda. A ne le verjetnejša, ampak celo nujna. Ocene namreč vplivajo na možnosti vpisa na srednje šole ali fakultete. Zato je kljub nezanimivosti predmeta prisotna motivacija za višjo oceno, ki jo je z učenjem (zaradi nezanimivosti) težko ali nemogoče doseči.
Učence se na ta način motivira za oceno in jih odvrne od bistva učenja.
Ocenjevanje stanja učenca in učitelja v trenutku
Ocena je vedno odraz trenutnega celovitega stanja učenca in učitelja:
- učenec je biološko mlajši od vrstnikov, njegova specifika razvoja bi za ta predmet omogočala boljše ocene leto dni kasneje (kar ne velja za druge predmete); ocena torej ni trajno veljavna reprezentacija njegovega znanja;
- na dan ocenjevanja je učenec slabše pripravljen ali povsem nepripravljen iz različnih razlogov (bolezen, čustvene situacije), zato ocena ne kaže dejanske stopnje njegovega znanja
- kljub dodelanim pravilnikom in učnim načrtom je v individualnih situacijah veliko odvisno od učiteljevega stanja (učitelj ima preference do posameznih učencev, izgleda pisave, ali celo osebnih stališč do vsebine), zato je dejansko znanje učencev lahko celo obratno sorazmerno z doseženimi ocenami
Primer: Pri slovenskem jeziku sem vedno imel težave. Skozi vso osnovno šolo sem se boril z letnicami izdaje knjig in pravili slovnice. V 3. letniku srednje šole je v razred stopila nova učiteljica. V sosednji blok od mojega se je priselila pred nekaj leti in pogosto sva se srečala, vsakič sem jo prijazno pozdravil. S svojo prijaznostjo sem nanjo naredil vtis.
Moje ocene pri slovenskem jeziku so bile pri njej izjemno visoke. Začel sem več brati, pisati. Nekega dne sem bil vprašan skupaj s sošolcem. Ta je znal vse, jaz sem stal zraven njega in le tu in tam nekaj odgovoril. Na koncu sem jaz dobil 5 in on 4.
Nisem si zaslužil. Oceno v tistem trenutku sem dobil zaradi svoje prijaznosti.
Starost in druge biološke razlike
Učenci so s testi ocenjevani za isto snov na isti dan, čeprav je med njimi v tistem trenutku veliko razlik, zaradi katerih so nekateri v prednosti pred drugimi:
- starost: med otroci je po 12 mesecev razlike v starosti, zaradi česar je njihova trenutna razvojna stopnja izrazito drugačna, in s tem tudi njihove sposobnosti
- preference do predmeta: otrok ima lahko izrazito negativno preferenco do predmeta iz povsem specifičnih razlogov svojega življenjskega obdobja
- bioritem ali trenutno počutje: nekateri otroci so lahko ob določni uri bolj budni od drugih, lahko so na primer lačni ali žejni, kar vse močno vpliva na uspeh pri ocenjevanju
- zdravstveno stanje: virus ali druga neopazna obolenja lahko vplivajo na uspešnost pri ocenjevanju
Najpomembnejša razlika je v starosti. Medtem ko ostali dejavniki (preference, bioritem, zdravstveno stanje) zelo variirajo, so razlike v starosti in posledično sposobnostih do 12 leta zelo izrazite. Med vrstniki, ki opravljajo isti test, je po 1 leto ali več razlike. Nekdo rojen januarja je skoraj leto dni starejši od vrstnika rojenega decembra, ko opravljata isti test.
V kasnejših letih se te razlike nekoliko zmanjšajo in nimajo več tolikšnega vpliva na ocenjevanje.
Vpliv na kariero
Osebno sem bil odličen matematik, a moji likovni izdelki so bili milo rečeno neposrečeni. V osnovni šoli sem dobival iz likovne vzgoje oceno manj uspešno ne glede na trud, ki sem ga vložil v delo. Po danes veljavnem pravilniku ocenjevanja bi verjetno obtičal v 6. razredu (pozitivna ocena iz likovne vzgoje je pogoj za napredovanje). V najboljšem primeru (starši bi pritiskali na učitelja likovne vzgoje) bi se vpisal na kakšno od poklicnih šol, saj bi moje povprečje ocen onemogočalo vpis na zahtevnejše šole. Magisterij iz ekonomije? Programiranje? Ne, tega ne bi dosegel. Ker ne znam risati.
Koristi in namen ocenjevanja
Splošen namen
Pravilnik o ocenjevanju jasno nakazuje (čeprav tega eksplicitno ne navaja), da je namen ocenjevanja zagotavljanje doseganja minimalnih standardov iz učnega načrta po predmetih. Če je učenec dosegel zadostno oceno (2) iz vseh predmetov, lahko napreduje v naslednji razred (od 6. razreda naprej).
V ocenjevanju lahko skozi pravilnik razberemo koristne namene:
- povratna informacija učencem ter staršem, ali učenec dosega osnovna znanja iz predmetov
- napredovanje na višje stopnje razumevanja neke snovi šele, ko razumeš nižje stopnje, kar delno sovpada s koncepti Khanove akademije (mastery)
Pri tem je sicer neprimerno to, da se v višji razred ne more napredovati, ker recimo ne dosegaš minimalnih standardov iz enega predmeta. S tem se genialce nekega področja (recimo umetnosti) avtomatsko odrine iz primernega šolanja, ker ne dosegajo minimalnih standardov iz športa (so zelo negibljivi). Teh kombinacij je sploh pri izjemno nadarjenih na enem področju seveda zelo veliko.
Potencialne koristi
A kljub temu lahko v ocenjevanju v takšnem kontekstu (napredovanje, ko dosežeš zadostno stopnjo znanja na prejšnjem nivoju) najdemo koristi. Takšno ocenjevanje ima motivacijske vplive na učenje.
A skoraj nemogoče je najti koristi v nadaljnjih stopnjah ocenjevanja (2-5). Te ocene sicer podajajo povratno informacijo učencem o obsegu njihovega znanja za določen predmet v določenem trenutku. Če je ocena nizka (recimo 2), dobi učenec občutek, da za ta predmet ni primeren. To informacijo učenec vgradi v svojo samopodobo in na tem gradi prihodnje vedenje.
Sistemski namen
Ključna težava odpravljanja ocenjevanja je dejansko sistemska namembnost:
- določanje vpisa na višje oblike šolanja (srednja šola, fakulteta)
- ocenjevanje šol in šolskega sistema s primerjanjem doseženih ocen na eksternih preverjanjih znanja
Zaradi teh namembnosti je ocenjevanje v tem trenutku zelo težko ali skoraj nemogoče zamenjati za katerikoli drug način preverjanja znanja in individualnega napredovanja. Če bi odpravili ocenjevanje, bi morali:
- zamenjati sistem vpisovanja na višje oblike šolanja
- odpraviti ocenjevanje šol in šolskega sistema s trenutno veljavnimi kvantitativnimi metodami
Zamenjava sistema vpisovanja na višje oblike šolanja je dokaj enostavno rešljiva. S sistemom sprejemnih izpitov, ki bi po nekaj fazah omogočili iskanje talentov, bi verjetno pridobili na posamezne šole res najboljše učence za ta namen. Podobno danes delajo številna podjetja po svetu, ko iščejo talente za posamezne službe.
Odpravljanje ocenjevanja šol in šolskega sistema bi po drugi strani pomenila zahteven političen projekt, saj je trenutno na to ocenjevanje vezanih veliko zaposlenih po različnih institucijah.